Orgelski večer z dr. Mariem R. Cappellinom: od nevihtne dramatičnosti do veličastnega sklepnega akorda

V koprski stolnici je v okviru koncertnega dogajanja zazvenel orgelski koncert italijanskega organista dr. Maria R. Cappellina, umetnika z izjemno raznoliko življenjsko in glasbeno potjo. Njegov odnos do glasbe se je začel že v mladosti, ko je študiral orgle in kompozicijo na konservatoriju v Cuneu pod mentorstvom priznanega organista Massima Nosettija. Pri komaj šestnajstih letih je nastopil kot dirigent orkestra, svojo glasbeno pot pa je pozneje dopolnjeval z delom na področju zborovske glasbe, pedagogike in vokalne tehnike.

Čeprav je njegovo poklicno življenje pozneje zaznamovala medicina, predvsem področje dentalne medicine, ter raziskovalno in pedagoško delo na področju duhovnosti, glasba pri njem nikoli ni izgubila svojega pomena. Prav nasprotno – ostala je pomemben del njegovega ustvarjanja in osebnega izraza.

Koprski koncert je bil zasnovan kot razgiban sprehod skozi različne obraze orgelske literature 19. in začetka 20. stoletja. Program je odprla velika fantazija v e-molu »La Tempesta« Jacquesa-Nicolasa LemMensa, delo, ki že s svojim naslovom napoveduje dramatičen in virtuozni začetek večera. V njem je organist pokazal izrazito občutljivost za gradnjo napetosti ter za izkoriščanje širokih zvočnih možnosti orgelskega instrumenta.

Osrednji del koncerta je predstavljala glasba Charlesa-Marieja Widorja, in sicer Allegro, Cantabile in Finale iz njegove znamenite Šeste orgelske simfonije. Widorjeva glasba zahteva od izvajalca ne le tehnično suverenost, temveč tudi občutek za arhitekturo velike glasbene forme. Izvedba je tako ponudila tri izrazito različne obraze simfoničnega orgelskega stavka – od virtuoznega in energičnega Allegra prek liričnega Cantabila do briljantnega in mogočno zasnovanega Finala.

Po Widorjevi monumentalnosti je sledila bolj intimna glasbena govorica Alfreda Hollinsa. Njegov Allegretto graziosoje v program prinesel lahkotnejši, speven in eleganten značaj, medtem ko je Triumphal March ponovno razprl mogočne zvočne razsežnosti orgel. Hollinsova glasba je s svojo neposrednostjo in izrazito slovesnim značajem predstavljala lep kontrast bolj kompleksnemu Widorjevemu simfoničnemu svetu.

Koncert je sklenil Richard Wagner z znamenitim Preludijem iz opere Mojstri pevci nürnberški v priredbi Edwina H. Lemara. Wagnerjeva glasba je v orgelski izvedbi dobila posebno monumentalno razsežnost, zaključek pa je bil obenem logična kulminacija celotnega programa – mogočen, prazničen in izrazito virtuozni sklep večera.

Program je tako poslušalca popeljal od dramatičnosti Lemmensove »Nevihtne fantazije«, prek simfonične širine Widorja in liričnosti Hollinsa do Wagnerjevega veličastnega glasbenega loka.

Dr. Mario R. Cappellin je s svojo interpretacijo pokazal, da je orgelska glasba zanj veliko več kot zgolj izvajalska disciplina. Njegova glasbena pot, ki se je začela že v otroštvu in se skozi desetletja prepletala z dirigiranjem, zborovsko glasbo, pedagogiko, medicino in duhovnim izobraževanjem, daje njegovemu umetniškemu izrazu posebno širino.

Koprski koncert je bil zato predvsem praznik orgelskega zvoka – od nežnih in spevnih registrov do polnega, mogočno zvenečega orgelskega plenumа. V akustiki koprske stolnice je glasba dobila še posebno razsežnost in občinstvu ponudila večer, v katerem so se virtuoznost, izraznost in veličastnost orgelske literature povezale v celovito glasbeno doživetje.

Matjaž Černic